Kaj je duševna motnja

Vsak četrti človek se v svojem življenju sooči z eno od oblik duševnih motenj. Čeprav so motnje tako pogoste, pa o njih marsikdaj zelo težko spregovorimo. 

So skupina psihičnih bolezni, pri katerih se izraža pretiran strah, anksioznost in pridružene vedenjske motnje s simptomi, ki so tako hudi, da ustvarjajo stres ali pomembne motnje na osebnem, družinskem, socialnem, izobraževalnem, službenem ali na drugih področjih funkcioniranja.

Stresni odziv, ki se pri tem pojavi, naše telo pripravi na boj ali beg, poveča aktivnost možganov, pospeši delovanje srca in povzroči boljšo prekrvavitev mišic. Tak odziv lahko pri osebi z anksiozno motnjo sproži nenevarna situacija ali bitje. Reakcija je navadno pretirana ali traja predolgo.

Strah predstavlja reakcijo na neposredno zaznano grožnjo v sedanjosti. Anksioznost pa je bolj v prihodnost orienitrana in se nanaša na pričakovanje bodoče grožnje.

Anksiozne motnje med sabo razlikujemo predvsem po stimulusu ali situaciji, ki sproža strah ali anksioznost.

Kako pogoste so anksiozne motnje?

Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje. Zaradi njih trpi več kot 10 % ljudi po vsem svetu. Anksiozne motnje se pojavljajo pri ljudeh vseh starosti, tako pri otrocih, kot tudi pri starejših. Prizadenejo oba spola, pogostejše so pri ženskah.

Katere vrste anksioznih motenj poznamo?

Anksiozne motnje se med seboj razlikujejo po trajanju in izraženosti anksioznosti ter vzroku, ki sproži motnjo. Najpogostejše med njimi so: generalizirana anksioznost, panična motnja, socialna fobija ter obsesivno-kompulzivna motnja.

Generalizirana anksioznost je motnja, pri kateri je prisotna stalna tesnobnost, zaskrbljenost in napetost. Človek z motnjo je vedno v pretiranem strahu pred nesrečo ali pa neustrezno zaskrbljen zaradi zdravja, družine ali službe. Pogosto tudi njemu samemu vzrok njegove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne more znebiti, čeprav se lahko zaveda njihove nesmiselnosti. Niti ponoči se ne more sprostiti, zato ima težave s spanjem, skrbi pa običajno spremljajo tudi številne telesne težave, kot so: glavoboli, potenje, drgetanje ali težko dihanje.

Panična motnja je motnja, pri kateri pacient občuti anksioznost v napadih. Ti se pojavljajo nenadoma, brez opozorila. Sprožijo jih lahko različne situacije. Za panične napade je značilen zelo izrazit strah. Človek ima pogosto občutek, da je na pragu smrti, izraziti so tudi telesni simptomi. Poleg potenja, omotice ali vrtoglavosti oseba z motnjo velikokrat občuti bolečino v prsih, ki lahko spominja na pravi srčni napad. Čeprav panični napadi trajajo le nekaj minut, se ponavljajo, pacient pa je tudi med njimi prestrašen v pričakovanju naslednjih napadov panike. Zato se izogiba nakupovanju, vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, skratka vsemu, kar bi paniko lahko sprožilo, ali kjer bi se počutil nemočnega.

Socialna fobija je pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi, še posebej ko je pacient v središču pozornosti. Določena stopnja treme je ob izpostavljenosti seveda povsem normalna, vendar večine ljudi ta strah ne onemogoča in lahko normalno opravljajo svoje naloge. Socialna fobija pa pacienta bistveno ovira. Najpogostejši je pretiran strah pred javnim nastopanjem, lahko se stopnjuje tudi do strahu pred prehranjevanjem v lokalu ali pisanjem v prisotnosti drugih ljudi, kot npr. pri podpisovanju čeka. Nepomembne napake v takih situacijah se pacientu zdijo katastrofalne, počuti se nesposobnega obvladovanja socialnih situacij, zato se jim izogiba in se izolira od drugih ljudi. Na delovnem mestu, ki zahteva stike z ljudmi, je neuspešen.

Specifične fobije spremlja močan strah pred določenim objektom ali situacijo. Več kot 10 % ljudi se pretirano boji kač, miši, neviht ali letenja. Čeprav se oseba s fobijo zaveda, da je strah nesmiseln, se ga ne more znebiti. Kljub prisotnosti strahu se večina ljudi s specifičnimi fobijami uspe izogniti situacijam, ki povzročajo fobijo, tako da jim motnja ne povzroča bistvenih težav v življenju.

Obsesivno-kompulzivne motnja je motnja, za katero so značilne obsesije, vztrajne in ponavljajoče se misli, impulzi ali predstave (npr. strah pred okužbo), ki pridejo iz človeka samega, vendar jih ta nima pod kontrolo. Ker se misli vedno znova vračajo, se pri človeku z motnjo razvije izrazita tesnoba. Za motnjo so značilne tudi kompulzije, ponavljajoča se dejanja ali rituali, ki jih oseba izvaja, da bi si tako olajšala tesnobo, ki jo povzročajo obsesije. Ponavljajoča kompulzivna dejanja mora človek z motnjo izvajati natančno po zamišljenem redu, sicer se tesnoba v njem še poveča.

Zakaj je zdravljenje pomembno?

Nezdravljene anksiozne motnje povzročajo hud emocionalni stres, človeka zelo izčrpajo in povzročijo veliko trpljenje pacientu in njegovim bližnjim, zato je prav, da znake bolezni čim prej prepoznamo in bolezen ustrezno zdravimo.

Kako živeti z anksiozno motnjo?

Pogosto človek z motnjo trpi več let, ne da bi o svojih težavah spregovoril s komerkoli. Zdravljenje mu pomaga spremeniti način razmišljanja in zmanjšati intenzivnost anksioznosti. Na ta način ponovno postane sposoben običajnega življenja, sodelovanja v dejavnostih in razvijanja odnosov.

Vzroki anksioznih motenj

Natančnega vzroka za nastanek anksioznih motenj ne poznamo. Raziskave kažejo, da naj bi bile motnje povezane s kemičnim neravnovesjem v možganih, natančneje neravnovesjem serotonina. Na razvoj bolezenske anksioznosti pomembno vpliva tudi dedna nagnjenost.

Kako prepoznamo anksiozno motnjo?

Znaki anksioznosti so številni. Najpogosteje se pacient srečuje s psihično napetostjo, razdražljivostjo in moteno koncentracijo. Pogosti so telesni znaki: razbijanje srca, težko dihanje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost in števili drugi. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni, zaradi česar je pacient še dodatno prestrašen. Bolečina v prsih pogosto spominja na bolezen srca, nemir in tresenje na bolezen ščitnice.

Kako zdravimo anksiozne motnje?

Za zdravljenje anksioznih motenj uporabljamo različna zdravila, pogosto v kombinaciji s psihoterapijo, lahko pa motnje zdravimo le s psihoterapijo. Izbira načina zdravljenja je odvisna od vrste anksiozne motnje.

Učinkovita metoda zdravljenja je psihoterapija s postopnim soočanjem s situacijami, ki se jim je dotlej izogibal. Soočanje poteka ob spremstvu psihoterapevta, lahko tudi ob podpori zdravil. Pacientu pomaga tudi podrobna razlaga dogajanja v telesu pri anksioznosti. Kratkotrajno zdravljenje pri bolj izraženih motnjah navadno ne zadošča.

Za zdravljenje anksioznih motenj uporabljamo predvsem dve skupini zdravil – anksiolitike in antidepresive. Antidepresive sicer uporabljamo predvsem za zdravljenje depresije, a so učinkoviti tudi pri številnih anksioznih motnjah. Anksiolitiki delujejo zelo hitro in so zato predvsem pomembni v začetku zdravljenja, ko je potrebno hitro lajšanje težav. Antidepresivi so zaradi počasnejšega učinka najbolj pomembni v nadaljevanju zdravljenja

Bipolarna motnja je motnja v delovanju možganov, ki povzroča nepredvidljiva nihanja razpoloženja. Ljudje z bipolarno motnjo nihajo iz čustveno povišanega stanja veselja (manije) v čustveno upočasnjeno stanje žalosti in potrtosti (depresijo).

Za razliko od nihanja razpoloženja, ki ga v življenju doživi večina od nas, se oseba z bipolarno motnjo sooča z epizodami globoke depresije in epizodami manije, ki lahko trajajo več tednov. Bipolarna motnja vpliva na vsakdanje življenje, delo in odnose posameznika.

Katere tipe bipolarne motnje poznamo?

Obstajata dva tipa bipolarne motnje:

Bipolarna motnja tipa I: Manične epizode pri tem tipu bolezni navadno trajajo več kot teden dni. Pri osebi z bipolarno motnjo tipa I lahko po končani manični epizodi sledi obdobje depresije, ni pa nujno.

Bipolarna motnja tipa II: Depresivne epizode navadno trajajo več kot teden dni. Depresivnim epizodam po navadi sledi obdobje manije (manj hude oblike od tiste pri osebi z bipolarno motnjo tipa I), v katerem je življenje lahko še vedno obvladljivo.

Kako pogosta je bipolarna motnja?

Bolezen prizadene približno 1 % ljudi. Ženske in moški zbolijo enako pogosto. Bolezen se običajno pojavi med 20. in 40. letom starosti.

Zakaj je zdravljenje pomembno?

Bipolarna motnja je dolgotrajna duševna bolezen. Če bolezni ne zdravimo ali je ne zdravimo pravočasno, lahko sčasoma privede do vse pogostejših in hujših bolezenskih epizod. Pravilno in pravočasno zdravljenje zmanjša pogostost in resnost epizod ter oboleli osebi pomaga živeti normalno življenje.

Kako živeti z bipolarno motnjo?

Bipolarna motnja običajno traja vse življenje. Bolezen navadno spremljajo ponavljajoče se epizode manije in depresije. Med posameznimi epizodami lahko pri posameznikih nastopijo daljša obdobja brez simptomov. Z ustrezno pomočjo in podporo lahko oseba z bipolarno motnjo živi zadovoljno in stabilno življenje.

Vzroki za nastanek bipolarne motnje

Natančen vzrok za nastanek bipolarne motnje še ni docela znan. Strokovnjaki menijo, da bolezen povzroča neravnovesje med različnimi snovmi v možganih, predvsem neravnovesje med serotoninom in noradrenalinom. Verjetno k razvoju bolezni dodatno prispeva tudi dedna komponenta.

Diagnosticiranje bipolarne motnje

Za postavitev prave diagnoze je potreben pogovor s pacientom in svojci. Na ta način zdravnik pridobi vpogled v zgodovino poteka bolezni ter morebitne podobne težave pri drugih članih družine. Včasih so obdobja manije manj očitna in so predvsem v ospredju faze depresije, kar lahko napačno vodi v diagnozo depresivne motnje. Določitev, ali ima oseba le depresijo ali pa se obdobja depresivnosti izmenjujejo z obdobji maničnosti, včasih zahteva dolgotrajnejše opazovanje.

Simptomi bipolarne motnje

Simptomi bipolarne motnje spadajo v tri skupine: skupino simptomov manije, skupino simptomov depresije ter kombinacijo simptomov manije in depresije.

Simptomi v manični fazi:

  • oseba ima privzdignjeno, veselo ali razdražljivo razpoloženje,
  • oseba ima povečano samozavest, zelo dobro mnenje o sebi ali se počuti zelo pomembno (grandiozne ali megalomanske ideje),
  • potrebuje zelo malo ali sploh nič spanja,
  • govori hitreje kot običajno,
  • ima prehitevajoče misli in ideje,
  • je raztresena, hitro jo lahko preusmerimo na drugo temo,
  • je nemirna, agitirana ali pa ima veliko aktivnosti usmerjene k ciljem
  • nagiba se k impulzivnim dejanjem, ki imajo lahko škodljive posledice: zapravljanje, zloraba alkohola, promiskuitetno vedenje, nepremišljene spolne aktivnosti in ne razmišlja o posledicah ali nevarnostih.

Simptomi v depresivni fazi:

  • depresivno razpoloženje z občutki žalosti, tesnobe, praznine,
  • izguba sposobnosti uživanja in zmanjšan interes za večino dejavnosti, hobije in stvari, pri katerih je pacient dotlej užival, tudi zmanjšano zanimanje za spolnost
  • psihomotorična agitacija ali retardacija, ki jo opazijo drugi
  • občutki krivde, manjvrednosti, nemoči,
  • pomanjkanje ali izguba energije,
  • motnje spanja: nespečnost ali pretirano spanje,
  • pomembno znižanje ali zvišanje telesne teže ali zvišan ali znižan apetit,
  • zmanjšana sposobnost koncentracije ali neodločnost
  • ponavljajoče misli o smrti in samomoru ali celo poskusi samomora.

Pri nekaterih osebah z bipolarno motnjo se simptomi depresije in manije prepletajo.

Zdravljenje bolezni

Bipolarno motnjo zdravimo z zdravili in psihoterapijo. Čeprav zdravila, ki bi bipolarno motnjo pozdravilo, še ne poznamo, obstajajo zdravila, ki uspešno kontrolirajo in odpravljajo simptome bolezni. Stabilizatorji razpoloženja, na primer litijev ali natrijev valproat, so pogosto v pomoč pri nadzorovanju nihanja razpoloženja. Kaj zdravnik predpiše določenemu pacientu, je odvisno od faze bolezni, globine in jakosti simptomov, drugih posebnosti in značilnosti pacienta, morebitnih drugih bolezni ali zdravil, ki jih pacient že uživa. Vzpostavitvi nadzora nad hudim nihanjem razpoloženja z zdravili sledi izjemno pomembno vzdrževalno zdravljenje, ki v obdobju brez večjih nihanj razpoloženja preprečuje ponovitev simptomov.

Depresija je bolezen, motnja v delovanju možganov, ki se kaže na različne načine, vselej pa vpliva na človeka v celoti: na njegovo razpoloženje, počutje, mišljenje in vedenje. Vpliva na to, kaj človek misli o sebi in svojem življenju, kaj čuti in kako doživlja svet okrog sebe, vpliva na njegov spanec, tek in telesna občutja. Depresija ni le prehodna slaba volja ali bežno žalostno razpoloženje. Prav tako ni posledica človekove šibkosti, zato je ni mogoče premagati le z močno željo in voljo. Depresivni ljudje sami sebe ne morejo prisiliti, da bi se počutili bolje. Zanje je značilno, da močno občutijo posamezne znake in mučnost depresije, medtem ko drugi ljudje teh znakov pri njih skorajda ne opazijo. Tudi zdravnik večine znakov, s katerimi se kaže depresija, z običajnimi preiskavami ne more odkriti.

Kako pogosta je depresija?

Depresija je ena najpogostejših čustvenih motenj. Pri najmanj 20 % ljudi se depresija pojavi vsaj enkrat v življenju, z njo pa se redno srečuje kar 10 % ljudi. Za depresijo lahko zboli kdorkoli, ne glede na starost, spol, izobrazbo in družbeni status.

Zakaj je zdravljenje depresije pomembno?

Brez ustreznega zdravljenja lahko simptomi depresije trajajo tedne, mesece ali leta, lahko postanejo kronični in so sčasoma še izrazitejši, to pa lahko skrajno negativno vpliva na psihično in telesno počutje ter prizadetost posameznika. Pomembno je, da človek ob pojavu simptomov depresije čim prej obišče zdravnika. Z ustreznim zdravljenjem lahko večina pacientov depresijo premaga in znova uživa v vsakdanjem življenju.

Kako živeti z depresivno motnjo?

Depresija je bolezen. Pacient in njegovi svojci se morajo zavedati, da se razpoloženje pri zdravljenju depresije izboljšuje postopoma in je za ozdravitev potreben čas. Pomembno je, da pacient čim prej poišče strokovno pomoč in zaupa svoje težave osebnemu zdravniku, psihiatru ali psihologu. Priporočljivo je, da se z najbližjimi pogovarja tudi o neprijetnih občutkih, morebitnih samomorilnih mislih ter svoji družini in prijateljem dovoli, da mu pomagajo.

Za osebo, ki se sooči z depresijo, je pomembno, da si zastavlja uresničljive cilje in velike naloge razdeli na manjše, da bi tako ponovno občutila uspeh in zadovoljstvo. Izdela naj si načrt dela za vsak dan posebej. Prične naj se ukvarjati z dejavnostmi, ki ji prinašajo veselje.

Pomembno je tudi, da človek z depresijo premaga željo po umiku v samoto in sprejme povabila prijateljev ali družine ter se postopno spet vključuje v družabno življenje. V obdobju depresije in zdravljenja bolezni je priporočljivo, da odloži pomembne odločitve (npr. menjavo delovnega mesta, poroko ali ločitev). Preden se odloči za veliko spremembo v svojem življenju, je dobro, če se človek z depresijo o tem pogovori z nekom, ki ga dobro pozna in ima objektivno sliko o njegovem zdravstvenem stanju.

Za osebo z depresijo je pomembna tudi skrb za zdravo življenje, predvsem zdravo prehrano in redno telesno dejavnost. K hitrejši ozdravitvi pripomoreta omejitev vnosa kofeina ter izogibanje alkoholu in drogam. Velikega pomena je tudi stalna skrb za dober spanec. Človek z depresijo se namreč pogosto prebuja prezgodaj ali pa sredi noči in ne more več zaspati, kar negativno vpliva na njegovo razpoloženje in funkcionalnost.

Zakaj depresija nastane?

Na nastanek depresije vpliva troje dejavnikov: prirojene in pridobljene lastnosti ter življenjske okoliščine. Če je kdo v naši družini že zbolel za depresijo, je verjetnost, da se bo to zgodilo tudi nam, večja. Pomembno vlogo pri pojavu depresije imajo tudi človekove osebnostne lastnosti. Bolj ranljivi so ljudje, ki ne zaupajo vase in svoje sposobnosti ter nase in na svet okoli sebe gledajo s pesimizmom.

Depresijo lahko sprožijo tudi različne življenjske obremenitve (npr. kronična bolezen, denarne težave, težave v medosebnih in družinskih odnosih) ali pa nenadni dogodki (npr. izguba drage osebe, izguba službe, upokojitev).

Kako diagnosticiramo depresijo?

Prvi korak za ustrezno zdravljenje depresije je obisk pri zdravniku, ki s pregledom, pogovorom in laboratorijskimi preiskavami izključi morebitno telesno bolezen, saj lahko nekatere bolezni, kot so hujše okužbe, povzročijo podobne simptome kot depresija. Postavitev diagnoze temelji na prisotnosti in opredelitvi simptomov depresije. Zdravnik se s pacientom pogovori o tem, kdaj so se simptomi pojavili, koliko časa trajajo, kako resni so, ali so se pojavili že kdaj prej in, če so se, ali so bili zdravljeni in s čim. Zdravnik pacienta vpraša tudi, ali uživa alkohol ali droge in ali so pri njem prisotne misli o smrti in samomoru. Zanima ga, če je za depresijo že zbolel kdo od družinskih članov, ali je bila le-ta zdravljena, katera zdravila so bila predpisana in katera so bila učinkovita. Po potrebi osebni zdravnik pacienta napoti na nadaljnje preglede k psihiatru ali psihologu.

Kako prepoznamo depresijo?

Simptomi depresije so:

  • znižano razpoloženje,
  • manjša sposobnost za uživanje,
  • žalost, tesnoba in občutek praznine,
  • pesimizem in obup,
  • občutki krivde, manjvrednosti, nemoči,
  • zmanjšano zanimanje za prijetne dejavnosti, hobije in stvari, pri katerih je pacient dotlej užival, tudi zmanjšano zanimanje za spolnost,
  • pomanjkanje energije, utrudljivost, upočasnjenost,
  • nemir in razdražljivost,
  • motnje spanja – nespečnost, zgodnje jutranje prebujanje ali pretirano spanje,
  • motnje hranjenja – izguba teka in znižanje telesne teže ali pretiran vnos hrane in dvig telesne teže,
  • impotenca pri moških ter frigidnost pri ženskah,
  • telesne težave, ki ne reagirajo na zdravljenje (npr. prebavne motnje, glavobol in druge kronične bolečine),
  • motnje koncentracije in spomina,
  • misli o smrti in samomoru ali celo poskusi samomora.

Pri vsakem pacientu vsi simptomi depresije niso vedno izraziti. Nekateri jih imajo samo nekaj, drugi več. S časom se izraženost in globina simptomov tudi pri istem pacientu spreminjata.

Kako zdravimo depresijo?

Za zdravljenje depresije je danes na voljo veliko zdravil, antidepresivov, in psihoterapevtskih tehnik. Pri nekaterih osebah z lažjimi oblikami bolezni morda zadostuje psihoterapija, čeprav so tudi za te oblike depresij učinkoviti antidepresivi. Osebam z zmerno hudimi in hudimi oblikami depresije najučinkoviteje pomagajo antidepresivi, pri večini pa se najbolje obnese kombinirano zdravljenje. Z zdravili je mogoče relativno hitro doseči izboljšanje simptomov, psihoterapija pa pacientom pomaga, da se naučijo bolj učinkovitih načinov ravnanja in da se lažje spopadajo s težavami v življenju, vključno z depresijo.

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so: spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Njena najpogostejša oblika je Alzheimerjeva bolezen, ki predstavlja več kot 80 % vseh demenc. Vzrok za nastanek bolezni še ni znan.

Kako pogosta je demenca?

Demenca je bolezen starosti. S starostjo se namreč tveganje za njen nastanek povečuje. Za demenco zboli približno 1 % ljudi pred 65. letom starosti, po 65. letu pa odstotek ljudi z demenco strmo raste. Po 90. letu starosti bolezen prizadene kar 60 % ljudi. Poznamo dve obliki Alzheimerjeve bolezni: zgodnjo obliko pred 65. letom starosti in pozno obliko po 65. letu. Izid je slabši pri zgodnji obliki, saj bolezen hitreje napreduje. Pri tej obliki ima pomembno vlogo genetska nagnjenost za razvoj bolezni.

Zakaj je zdravljenje pomembno?

večini primerov predpisana zdravila za demenco bolezni ne zdravijo, upočasnijo le njeno napredovanje in za nekaj časa izboljšajo simptome bolezni. Zdravila so učinkovitejša, če so predpisana v zgodnejši fazi bolezni. Zgodnje odkrivanje bolezni je zato zelo pomembno, saj pripomore k učinkovitejšemu soočanju obolele osebe s simptomi bolezni ter izboljšanju kakovosti življenja.

Kako živeti z demenco?

Spremembe v možganih zaradi bolezni počasi vodijo do izgube spomina in zmedenosti. Oseba z demenco postopoma izgubi sposobnost samostojnega opravljanja običajnih, vsakodnevnih opravil, zato potrebuje nenehno podporo in pomoč s strani svojcev ali negovalnega osebja.

Diagnosticiranje demence

Za diagnosticiranje demence so trenutno na voljo različne metode. Tako lahko npr. s posebnimi krvnimi testi, računalniško tomografijo (CT) možganov ali magnetno resonanco (MR) glave že na začetku izključimo morebitne druge razloge za spremembe vedenja. Nekatere bolezni in bolezenska stanja (npr. poškodbe glave, možganski tumorji, nekatere infekcije, spremembe v možganih kot posledica dolgotrajne zlorabe drog ali alkohola, bolezni ščitnice, hipovitaminoza idr.) imajo namreč podobne simptome kot demenca.

Poleg kliničnega pregleda in pogovora s svojci sta za diagnosticiranje demence najpogosteje uporabljena preizkus risanja ure in test spoznavnih sposobnosti. Preizkus risanja ure lahko odkrije demenco, še preden se pojavijo očitne motnje spomina. Test od pacienta zahteva vključitev vrste kognitivnih sposobnosti: razumevanje slišanega navodila, poznavanje številk, ohranjanje podobe ure v spominu, abstraktno mišljenje. Pri testu spoznavnih sposobnosti pacient osebi, ki ga testira, odgovarja na vrsto vprašanj. Na podlagi odgovorov oseba, ki testira, določi obliko demence (blaga, srednja ali huda oblika bolezni).

Na podlagi diagnosticiranja simptomov bolezni strokovnjak ugotovi, za katero vrsto demence gre pri posamezni osebi in kakšno bo nadaljnje zdravljenje:

Alzheimerjeva bolezen je neozdravljiva bolezen. V najpogostejši obliki prizadene starejše od 65 let, obstaja pa tudi manj pogosta oblika z zgodnjim nastopom. Njen razvoj se lahko začne več let pred postavitvijo diagnoze. V zgodnjih stopnjah so pacientove težave pogosto napačno diagnosticirane kot s staranjem povezana izguba spomina ali stres. Ko bolezen napreduje, se pojavijo: zmedenost, jezavost, nihanja razpoloženja, izgubljanje jezikovnih sposobnosti, izguba dolgoročnega spomina ter splošen umik prizadetega v osamo. Pacient sčasoma izgubi tudi različne telesne funkcije, kar končno privede do smrti. Vzrok in napredovanje Alzheimerjeve bolezni sta slabo poznana. Raziskave kažejo, da je bolezen povezana s pojavom senilnih plakov in nevrofibrilarnih pentelj v možganih. Bolezni ne znamo ustaviti ali obrniti. Ne vemo niti, ali sodobno zdravljenje upočasni njeno napredovanje, oziroma sploh ublaži simptome. Za preprečitev pojava bolezni so poznani številni ukrepi, katerih učinkovitost pri upočasnitvi in ublažitvi bolezni pa ni dokazana. Tako za preprečevanje kot lajšanje bolezni se pogosto priporočajo duševna in telesna dejavnost ter uravnotežena prehrana. Ker Alzheimerjeve bolezni ne znamo pozdraviti in poteka degenerativno, je osrednjega pomena skrb za pacienta.

Vaskularna demenca je razmeroma pogosta oblika demence, ki nastane zaradi žilnih sprememb v možganih. Pacienti imajo pogosto povišan krvni tlak, ki povzroča okvare žil in nastanek infarktov. Razvije se po več zaporednih kapeh, največkrat med 60. in 70. letom starosti. Upad sposobnosti se začne nenadoma, niso pa vse sposobnosti enako prizadete. Pogosta je kombinacija vaskularne demence in Alzheimerjeve bolezni. Pri teh dveh vrstah demenc je pomembno zgodnje odkrivanje in zdravljenje dejavnikov tveganja: visokega krvnega tlaka, sladkorne bolezni, povišanih maščob v krvi, bolezni srca, opustitev kajenja.

Bolezen difuznih Lewyjevih telesc je druga po pogostosti med demencami, ki prizadene 15 do 25 % pacientov. Gre za neke vrste kombinacijo med Alzheimerjevo in Parkinsonovo boleznijo. Začetni znaki so podobni Alzheimerjevi (težave s spominom, orientacijo ipd.) ali Parkinsonovi bolezni (tresenje, upočasnjenost gibov, neizrazita obrazna mimika ipd.). Običajno se kmalu pojavijo prividi in prisluhi, za to vrsto demence pa so značilni tudi padci brez vzroka in kratkotrajne izgube zavesti ter v začetni fazi bolezni izrazito nihanje razpoloženja: pacient je en dan živahen, naslednji pa izrazito zaspan, ali pa je del dneva miren, potem pa nenadoma postane agresiven.

Frontotemporalna demenca, imenovana tudi Pickova demenca, se običajno pojavi v starosti od 35 do 75 let, kar je v povprečju 10 let prej kot Alzheimerjeva bolezen. Predstavlja okrog 7 % vseh demenc, pri njenem nastanku pa pomembno vlogo igra dednost, saj je kar do 40 % frontotemporalnih demenc dednih. Prvi znak bolezni niso motnje spomina, pač pa motnje govora: pacienti težko najdejo pravo besedo in imajo težave z izražanjem. Postopoma uporabljajo vse manj besed in na koncu sploh ne govorijo več. Med prvimi znaki so tudi spremembe osebnosti in socialnih veščin. Pacient se začne obnašati situaciji neprimerno in razvije nove oblike vedenja, na primer kraje, branje ene in iste knjige, drgnjenje rok, ploskanje. Pacient spremeni tudi prehranjevalne navade, npr. uživa samo določeno hrano, pobira ostanke hrane, v usta daje neužitne predmete ipd.

Simptomi demence

Najbolj očiten znak bolezni je izguba spomina, pri čemer je v začetni fazi prizadet predvsem kratkoročni spomin, to je spomin za nedavne dogodke. Spremembe lahko opazijo pacienti sami, predvsem pa njihovi svojci. Po drugi strani je spomin za oddaljene dogodke v začetku ohranjen in prizadet šele v kasnejših fazah bolezni. Pogosto je prizadeta pacientova orientacija, najprej v času in kasneje v prostoru. Bolezen prav tako spremljajo otežena sposobnost besednega izražanja, presoje in učenja novih vsebin. Mišljenje je osiromašeno in togo. Že v začetni fazi bolezni, predvsem pa pozneje, se opisanim simptomom lahko pridružijo druge psihične motnje. Pacienti se osebnostno spremenijo, z napredovanjem bolezni tudi telesno opešajo, niso več sposobni opravljati osnovnih življenjskih dejavnosti in vse bolj potrebujejo pomoč drugih.

Zdravljenje demence

Za zdravljenje simptomov demence uporabljamo različna zdravila, ki demence sicer ne zdravijo, upočasnijo pa njeno napredovanje in za nekaj časa lahko celo izboljšajo simptome bolezni. Navadno osebe z demenco zdravimo s sočasno kombinacijo zdravil, ki upočasnjujejo napredovanje bolezni, zdravil, ki lajšajo spominske motnje in motnje ostalih spoznavnih sposobnosti ter zdravil, ki lajšajo vedenjske spremembe, ki nastanejo kot posledica demence.

Odvisnost od alkohola je kronična, ponavljajoča se bolezen, za katero so značilne nevrobiološke spremembe v možganih. Odvisnost se odraža v človekovi osebnosti, doživljanju, vedenju in odnosih z drugimi. Dolgotrajna odvisnost povzroča resne zdravstvene, osebnostne in ekonomske spremembe v življenju posameznika, ki je odvisen, navadno pa tudi v življenju njegovih bližnjih.

Kaj povzroča odvisnost od alkohola?

Na razvoj sindroma odvisnosti najpogosteje vpliva več dejavnikov tveganja, med njimi: učinki zaužitega alkohola, vplivi okolja, osebnost posameznika, socialni, pa tudi dedni dejavniki.

Kako diagnosticiramo odvisnost od alkohola?

Pri diagnosticiranju odvisnosti od alkohola ugotavljamo meje tvegane in škodljive rabe alkohola, fiziološke, biokemične ter z vedenjem in spoznavnimi sposobnostmi povezane znake odvisnosti. Ugotavljamo tudi komorbidnost (soobolevnost) z drugimi psihičnimi in telesnimi motnjami.

Kateri znaki kažejo na sindrom odvisnosti od alkohola?

Znaki sindroma odvisnosti od alkohola so:

  • pojav močne želje po alkoholu,
  • izguba kontrole nad vnosom alkohola,
  • alkohol posamezniku predstavlja prioriteto,
  • povečana toleranca do alkohola,
  • pojav odtegnitvenega stanja ob prekinitvi vnosa alkohola,
  • odvisna oseba ima za sabo več neuspešnih poskusov vzdržnosti od alkohola,
  • vztrajanje pri odvisniškemu vedenju, kljub škodljivim posledicam.

Katere duševne motnje lahko povzroči zloraba alkohola?

Med najpogostejšimi motnjami, ki jih povzroči zloraba alkohola, so:

  • Sindrom odvisnosti od alkohola predstavlja kronično, ponavljajočo se motnjo, za katero so značilne nevrobiološke spremembe možganov. Gre za preplet vedenjskih, kognitivnih in fizioloških simptomov, ki se razvijejo po ponavljajočem in dlje časa trajajočem uživanju alkohola.
  • Akutna zastrupitev (intoksikacija) z alkoholom je resno medicinsko stanje, ki v določenih primerih lahko vodi do kome, aspiracije izbruhane vsebine ali celo smrti zaradi zastoja dihanja. Dodatni zapleti zastrupitve z alkoholom so lahko povezani s padci, značilnimi znaki neprilagojenega vedenja, psihološkimi spremembami in fiziološkimi znaki.
  • Alkoholni odtegnitveni sindrom je stanje, do katerega pride ob popolni prekinitvi vnosa alkohola po dolgem uživanju večjih količin alkohola. Sindrom navadno prepoznamo po: tresenju rok, jutranji slabosti, glavobolu, jutranjemu siljenju k bruhanju in kolcanju, pospešenem pulzu, povišanem krvnem tlaku, potenju, razdražljivosti, nemiru, nespečnosti. V približno 5 % primerov se odtegnitveno stanje stopnjuje do delirija.
  • Alkoholni odtegnitveni delirij je smrtno nevaren zaplet alkoholnega odtegnitvenega sindroma, ko se naštetim simptomom pridružijo še dezorinetacija v času in prostoru, zaznavne motnje (prevladujejo vidne halucinacije) in psihomotorni nemir. Navadno pride do delirija v prvih treh dneh po prekinitvi uživanja alkohola. Delirij navadno traja več dni in se zaključi z globokim spanjem. Simptomatika je izrazitejša ponoči. Pacient se dogajanja med delirijem navadno ne spomni. 25 % primerov odtegnitvenih stanj spremlja epileptični napad, ki se praviloma pojavi v prvih 24 urah po odtegnitvi alkohola.
  • Alkoholna psihotična motnja predstavlja stanje, v katerem so prisotne slušne halucinacije ali preganjalne blodnje. Zelo dramatična je blodnjava ljubosumnostna motnja, pri kateri pacient postane ogrožajoč do svojega partnerja, ki ga neutemeljeno obtožuje nezvestobe.
  • Amnestični sindrom in demenca predstavljata stanje izrazite prizadetosti svežega in starejšega spomina, do katerega pride po dolgoletnem, prekomernem uživanju alkohola in hkratnemu pomanjkanju vitamina B1 (tiamina).
  • Alkoholni fetalni sindrom je motnja, pri kateri alkohol, ki ga uživa noseča mati, vpliva na razvijajoče se možgane ploda. Alkohol zavira rast zarodka in razvoj otroka po rojstvu. Otroci s tem sindromom imajo manjšo možgansko maso, motnje v razvoju obraznih in lobanjskih kosti, pogoste srčne napake, značilne so tudi motnje vedenja in koncentracije.
  • Sočasne duševne motnje (komorbidnost): Dolgotrajno uživanje alkohola, pa tudi prekinitev pitja alkohola, pogosto spremljajo depresija ali anksiozne motnje. V času depresivnega razpoloženja so lahko odvisni pacienti tudi samomorilno ogroženi.

Kakšne so posledice odvisnosti od alkohola?

Sindrom odvisnosti od alkohola povzroča:

  • Spremembe osebnosti: Za osebo, ki je odvisna od alkohola, so značilne spremembe vrednostnega sistema, razvoj drugačnih, odvisnosti prilagojenih norm, zožitev interesov, osiromašenje želja, čustvena otopelost in neodgovorno vedenje.
  • Družbene spremembe: Pri osebi, ki je odvisna od alkohola, pride do negativnih sprememb družinskih odnosov, med katerimi so najpogostejše: družinske in partnerske težave, vedenjske in učne težave otrok, fizično, psihično in spolno nasilje, poškodbe, idr. Poslabša se delovna storilnost, ki se ji pridružijo druge težave v službi, npr. izostajanje, zamujanje, malomarnost. Za osebo so značilne tudi druge oblike neustreznega vedenja, kot npr. vožnja pod vplivom alkohola, kršitve prometnih predpisov, zakonov, pa tudi opustitev hobijev ter izguba socialnih stikov in vlog.
  • Zdravstvene posledice: Odvisnost od alkohola negativno vpliva na telesno in duševno zdravje, povzroča okvare organov ali organskih sistemov in duševne motnje.
  • Ekonomske posledice: Odvisnost od alkohola spremljajo neracionalno trošenje denarja za alkoholne pijače, stroški, ki nastanejo zaradi pogostejšega obolevanja, daljšega okrevanja, invalidnosti, zdravljenja, delovnih in prometnih nesreč. Odvisnost pogosto povzroča tudi izgubo življenja zaradi zgodnejše umrljivosti, samomorov, ubojev, delovnih in prometnih nesreč s smrtnim izidom.

Kako poteka zdravljenje sindroma odvisnosti od alkohola?

Odvisnost od alkohola je bolezen, ki jo je mogoče zdraviti in premagati. Zdravljenje navadno poteka v treh fazah:

  • Uvodna faza: Zdravljenje se začne z diagnostičnimi, diferencialno diagnostičnimi in motivacijskimi postopki ter pripravo na intenzivno zdravljenje, praviloma ambulantno.
  • Intenzivna faza: Pripravi na zdravljenje sledi celostno zdravljenje, s poudarkom na intenzivni psihoterapevtski obravnavi v bolnišnični ali ambulantni obliki.
  • Vzdrževalna faza: Tretja faza je namenjena podaljšanemu zdravljenju in rehabilitaciji v podpornih skupinah (klubi zdravljenih alkoholikov, anonimni alkoholiki, skupine za samopomoč).

Shizofrenija je kronična progresivna duševna bolezen, ki jo povzroča motnja v delovanju možganov. Zanjo so značilne motnje mišljenja, zaznavanja, vedenja in čustvovanja. Intelektualne sposobnosti običajno ostanejo nespremenjene.

Spada pod shizofrenski spekter motenj za katerega so značilne blodnje, halucinacije, dezorganizirano mišljenje (govor), dezorganizirano ali nenormalno motorično vedenje, vključno s katatonijo in negativni simptomi.

Shizofrenija je povezana s pomembno socialno ali delovno disfunkcijo. Tudi če so kognitivne veščine zadostne, je napredovanje v izobrazbi in vzdrževanje zaposlitve pogosto okvarjeno z motnjami v volje in hotenja.

Kako pogosta je shizofrenija?

Za shizofrenijo zboli približno 1 % vseh ljudi. Bolezen se pojavlja pri obeh spolih in pri vseh rasnih in etničnih skupinah ter neodvisno od socialnega statusa. Navadno se začne že pri mladih v obdobju odraščanja. Pri moških je vrh zbolevanja med 15. in 25. letom, pri ženskah pa med 25. in 35. letom. Razlogi za kasnejše zbolevanje žensk niso povsem znani. Prvi pojav bolezni po 40. letu je redek.

Zakaj je zdravljenje pomembno?

Bolezen se večinoma začne prikrito, z neznačilnimi znaki, ki jih tudi strokovnjaki lahko sprva zamenjajo z znaki, ki so značilni za večino najstnikov: popuščanje pri obveznostih v šoli in doma, zmanjšanje vsakdanjih dejavnosti, zapiranje vase. Seveda ti znaki še ne pomenijo duševne motnje, toda če trajajo dalj časa (več mesecev), je prav, da mladostnik poišče pomoč pri svojem zdravniku.

Raziskave dokazujejo, da zgodnje zdravljenje teh neznačilnih simptomov zmanjša možnost kasnejšega razvoja shizofrenije. Ustrezna zdravila (tudi v majhnih odmerkih) lahko pogosto preprečijo razvoj bolezni. Zaradi sodobnih zdravil, ki jih ljudje lažje prenašajo, ni razloga, da bi ob prvih znakih shizofrenije z zdravljenjem odlašali. Pomembno je, da začnemo bolezen zdraviti, preden se polno razvije.

Kako živeti s shizofrenijo?

Izraženost simptomov shizofrenije je lahko od osebe do osebe drugačna. Prav tako se lahko pri isti osebi v različnih fazah bolezni pojavijo simptomi različne intenzitete in resnosti. Nekateri ljudje lahko živijo aktivno in zadovoljno življenje, pri nekaterih pa ne moremo doseči zadovoljivega nadzora simptomov in so odvisni od pomoči drugih.

Bolezen se navadno pojavlja v epizodah. Epizoda bolezni je sestavljena iz akutne faze, ko so simptomi najbolj izraziti, sledi faza stabilizacije. Možno je, da ljudje z jemanjem zdravil in vključevanjem v psiho in socioterapevtske postopke, kljub nekaterim simptomom (halucinacije, blodnje), razvijejo dober vpogled in kritičnost do svoje bolezni ter tako zadovoljivo funkcionirajo na vseh področjih življenja. Shizofrenija je pri večini dolgotrajna kronična bolezen. Večina ljudi s shizofrenijo mora vse življenje jemati zdravila ali pa potrebuje dodatno skrb. Mnogi, ob rednem jemanju zdravil, živijo polno in produktivno.

Zelo pomembno je, da posameznik spozna naravo bolezni, pomen in odločilno vlogo zdravil ter njihovega rednega jemanja. Posameznik se mora naučiti prepoznavati zgodnje simptome poslabšanja bolezni. Pomembno je redno jemanje terapije, ki je večinoma dolgotrajno.

Vzroki za nastanek shizofrenije

Biološka osnova shizofrenije ostaja še vedno dokaj neznana. Glavne vzročne hipoteze so nevrorazvojna, nevrodegenerativna in kombinirana hipoteza. Nevrorazvojna hipoteza navaja, da shizofrenija izhaja iz motenj v zgodnjem razvoju možganov. Nevrodegenerativna hipoteza navaja, da do pojava simptomov shizofrenije privedejo nevrodegenerativni procesi z napredujočo izgubo nevronskih funkcij. Kombinirana hipoteza je hipoteza je kombinacija obeh.

Številni dokazi potrjujejo vlogo genetskih dejavnikov pri nastanku shizofrenije.

Shizofrenija zajema številne sisteme živčnih prenašalcev, od katerih dopaminska hipoteza shizofrenije predpostavlja, da je shizofrenija posledica prekomerne dejavnosti možganskega prenašalca dopamina. Novejše ugotovitve kažejo, da je pri ljudeh, ki zbolijo za shizofrenijo, hkrati tudi znižana aktivnost drugega živčnega prenašalca, serotonina.

Znano je, da so možgani bolnikov z shizofrenijo tudi stukturno spremenjeni. Slikovne preiskave možganov obolelih s shizofrenijo kažejo zmanjšanje volumna nekaterih predelov možganov.

Diagnosticiranje shizofrenije

Danes še vedno ne poznamo ustreznih laboratorijskih diagnostičnih testov za odkrivanje shizofrenije, torej se bolezni ne da diagnosticirati z nobenim snemanjem strukture ali funkcije možganov, kot tudi ne s preiskavami možganskega likvorja, krvi, urina in podobno. Diagnoza shizofrenije temelji na ciljanem in strukturiranem psihiatričnem pogovoru s človekom in člani njegove družine.

Simptomi shizofrenije

Simptomi shizofrenije so lahko od osebe do osebe različni. Med najpogostejše sodijo:

  • Motnje mišljenja: Pacient dobi občutek, da so ga preplavile nesmiselne informacije. Hkrati ga preplavijo različne misli in zaznave, težko se koncentrira in odloča. Včasih dobi občutek, da se mu vsiljujejo tuje misli. Težko jasno razmišlja o čemerkoli. Nekateri pacienti imajo občutek, da se njihove misli naenkrat ustavijo. Motnje mišljenja spremenijo pacientovo dojemanje samega sebe in mu dajo občutek, da je spremenjen in odrezan od drugih. Ti simptomi mu otežujejo sporazumevanje.
  • Motnje zaznavanja (halucinacije): Pacient vidi, sliši ali čuti, česar drugi okoli njega ne morejo. Pogost simptom shizofrenije, ki prizadene kar dve tretjini vseh oseb s shizofrenijo, so slušne halucinacije. Pacient sliši glasove, ki jih drugi ne slišijo. Lahko se mu dozdeva, da glasovi prihajajo od zunaj in se med seboj pogovarjajo ali mu govorijo. Glasovi lahko pacienta zelo prestrašijo ali vznemirijo. Vendar tega vsi prizadeti ne občutijo kot nekaj neprijetnega. Nekaterim so celo prijetni, drugim se zdi, da glasovi obogatijo njihovo razmišljanje z zanimivimi in spodbudnimi idejami. Vendar obstaja tudi pri teh pacientih nevarnost, da bodo postale njihove halucinacije vznemirljivejše in bolj strašljive. Prisluhi in prividi paciente ločijo od resničnosti in vplivajo na kakovost njihovega življenja, saj jim otežujejo sporazumevanje z družinskimi člani in prijatelji.
  • Zmotna prepričanja (blodnje): Pacienta spremljajo prepričanja in zamisli brez realne osnove, ki jim drugi ljudje ne verjamejo. Za pacienta so njegova prepričanja zelo stvarna in jih težko spreminja. Poznamo več vrst blodenj. Nekateri pacienti s shizofrenijo menijo, da nekdo pozna oziroma nadzoruje njihove misli, čustva in dejanja. Drugi mislijo, da jim nekdo želi škodovati. Zelo pogosta blodnja je tudi zamisel, da ima nekdo nadnaravne sposobnosti. Pacienti ne morejo popravljati svojih zmotnih prepričanj na podlagi razlag ali prepričevanj, razen v dovolj dolgem procesu vedenjsko-kognitivnega zdravljenja ob dobrem in varnem sodelovanju s terapevtom ali bližnjim.
  • Motnje identitete: Pacient se ne prepoznava več kot enotna in celovita osebnost. Za razliko od običajnih težav z identiteto (npr. v adolescenci) ima pacient s shizofrenijo lahko občutek, da se telesno spreminja in je drug človek. Ne prepoznava več posameznih delov telesa ali jih zaznava kot drugačne.
  • Motnje hotenja: Pacient je neprestano utrujen in se ne more lotiti dejavnosti, ki so ga včasih veselile. Težko izvaja celo najbolj vsakdanja in rutinska opravila, kot sta jutranje umivanje in oblačenje. Lahko ima hude težave pri opravljanju gospodinjskih dejavnosti, kar gre pripisati predvsem motnjam mišljenja, ki se kažejo kot težave pri načrtovanju vseh, zlasti celostnih dejavnosti. Posledica teh motenj so tudi spremembe v čustvovanju. Pojavljajo se motnje volje in pobude, socialni in siceršnji umik iz vsakdanjega življenja, občutki praznine in hude težave pri izražanju čustev. Srečevanje in sporazumevanje z drugimi ljudmi postaneta težavni ali celo neobvladljivi nalogi, zato se veliko pacientov s shizofrenijo izogne vsem socialnim stikom. Pacientovi sorodniki pogosto ne razumejo, kaj se v obdobju bolezni dogaja z njihovim bližnjim. Težave pri načrtovanju in umik lahko pripišejo lenobi, slabi motivaciji ali pacientovemu značaju, zlasti če ne dobijo pravočasnih in ustreznih podatkov o naravi bolezni.
  • Motnje razpoloženja: Pri človeku s shizofrenijo je pogosto prisotno depresivno razpoloženje. Potrtost ali žalost se lahko stopnjujeta do samomorilnih misli in dejanj, zato je pogosto potreben nujen sprejem v bolnišnico. Depresija se lahko pojavi kot del bolezni, njena posledica ali opozorilni znak za ponovitev.
  • Spoznavne motnje: Pacient težko logično razmišlja. Načrtovanje, reševanje težav, spominjanje in sporazumevanje z drugimi mu povzročajo težave, otežujejo delo in izpolnjevanje vsakdanjih opravil.

Zdravljenje shizofrenije

Zdravljenje shizofrenije je v zadnjih desetletjih, predvsem pa v zadnjih letih, zelo napredovalo. Ocenjujejo, da uspešno ozdravi tretjina pacientov, ki so doživeli prvo epizodo bolezni. Te osebe ustrezno funkcionirajo, hodijo v službo, imajo svojo družino. Na nek način je bila bolezen le izkušnja več v njihovem življenju. Tretjina obolelih se ob ustreznem zdravljenju nauči živeti s svojo boleznijo. Potrebujejo nekoliko več podpore, predvsem podporo lastne družine. Te osebe imajo lahko še manjše težave zaradi bolezni, a jih ta ne onemogoča. V vsakdanjem življenju so povsem samostojne. Pri nekaterih osebah, ki zbolijo, pa shizofrenija, kljub zdravljenju, ostane vse življenje prisotna v težji obliki.

Za zdravljenje shizofrenije se uporabljajo zdravila in številne psihosocialne metode zdravljenja ter rehabilitacije. Zdravila za zdravljenje shizofrenije in drugih psihoz se imenujejo antipsihotiki in uravnavajo neravnovesje kemičnih snovi v možganih. Obstaja več vrst antipsihotičnih zdravil, ki se razlikujejo po delovanju in posledično tudi po neželenih učinkih. Zato je včasih potrebno nekaj več časa, da zdravnik najde najprimernejše zdravilo za posameznega pacienta.

Poleg farmakološkega zdravljenja so pri zdravljenju shizofrenije pomembne tudi psihosocialne oblike zdravljenja, ki vključujejo: zgodnje odkrivanje bolezni in intervenco, povečanje pacientovega sodelovanja in vpogleda v bolezen, terapevtske skupnosti, družinsko terapijo, kognitivno-vedenjsko terapijo, skupinsko, individualno in suportivno psihoterapijo ter različne oblike psihoedukacije, ki pacienta naučijo razumevanja bolezni in premagovanja stresa.

PSIHIATRIČNA BOLNIŠNICA IDRIJA

Pot sv. Antona 49
5280 Idrija
Slovenija

Informacije

(od 6.00 do 22.00)

Pomoč v duševni stiski

(od 19.00 do 7.00)